-
1 zadostovati
быть достаточным, хвататьzadostuje - хватает, хватит! -
2 zadoščati
быть достаточным, хвататьzadostuje - хватает, хватит!
См. также в других словарях:
zadostováti — újem nedov. (á ȗ) biti v skladu s pričakovano, zahtevano, potrebno količino, mero: zaloge zadostujejo, hrane ne bo treba dokupovati // biti v skladu s pričakovanim, zahtevanim, potrebnim sploh: to pojasnilo mi zadostuje, zdaj vse razumem;… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
kméčki — a o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na kmete: kmečko dekle; kmečko prebivalstvo / publ. težnje širokih kmečkih množic / biti kmečkega rodu, stanu / kmečki slog / drama se godi v kmečkem okolju; opisovati kmečko življenje / knjiž. (kmečki) dom kmečka… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
količínski — a o prid. (ȋ) nanašajoč se na količino: količinske omejitve uvoza; velike količinske razlike / količinska preskrba z živili je zadovoljiva / količinske in strukturne spremembe snovi / količinski prevzem nabavljenega materiala ♦ ekon. količinski… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
konstatácija — e ž (á) navadno s prilastkom ugotovitev, dognanje: to so že stare konstatacije / zadostuje konstatacija, da to ne drži / konstatacija dejstev … Slovar slovenskega knjižnega jezika
razsvetlítev — tve ž (ȋ) glagolnik od razsvetliti: ta svetilka zadostuje za razsvetlitev sobe; naravna, umetna razsvetlitev / potreboval bi razsvetlitve razsvetljenja … Slovar slovenskega knjižnega jezika
sámozadôsten — tna o prid. (ȃ ó) knjiž. ki zadostuje, je zadosten samemu sebi: to je samozadosten človek / njegovo samozadostno, sebično življenje / samozadostna družba / težnje po samozadostnem gospodarjenju gospodarjenju, ki zadovoljuje svoje potrebe sámo … Slovar slovenskega knjižnega jezika
síla — e ž (í) 1. kar ni telo in premaguje vztrajanje telesa v določenem položaju, stanju: na podlago, predmet deluje sila; izračunati, meriti silo; zaradi velike sile se telo deformira ali se začne gibati; smer sile / drobilna, pogonska, zaviralna… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
srédnji — a e prid. (ẹ̑) 1. ki je v sredi, v sredini: vstopiti skozi srednji vhod; srednja črka v besedi; srednja miza, vrsta; srednje okno je bilo odprto / srednji del palice / srednji del mesta, vasi osrednji / srednje obdobje zemeljske zgodovine /… … Slovar slovenskega knjižnega jezika